Raziskava o kognitivnih posledicah dostopnosti informacij, ki jih imamo vedno na dosegu roke, razkriva, da dostop do teh še nikoli ni bil tako enostaven; ko želimo izvedeti rezultat nogometne tekme, ime igralke nekega klasičnega filma, potrebujemo le prenosnik, tablico ali pametni telefon, internetno povezavo in odgovor najdemo takoj. Ko pripomočkov nimamo ob sebi, pa se lahko počutimo, kot da nimamo dostopa do spomina; internet je namreč postal glavna oblika zunanjega ali transakcijskega spomina, kjer so informacije shranjene zunaj nas samih. Z raziskavo »Učinki Googla na spomin« (angl. Google Effects on Memory), so avtorji želeli raziskati, ali je internet postal zunanji pomnilniški sistem, ki temelji na potrebi pridobivanja informacij. Avtorji so zato preizkušali, ali je po dostopu do teh informacij pomenilo, da si bomo v prihodnje zapomnili informacijo samo, ali mesto, kjer smo informacijo našli.
Rezultati so pokazali, da so testiranci v spominu prednostno ohranili "kje" je mesto neke informacije, medtem, ko je bilo "kaj" je informacija pozabljeno. Dokazano je, da ko ljudje pričakujejo, da bodo informacije še naprej na voljo (npr. dostopne na internetu), obstaja večja verjetnost, da si bodo zapomnili kje jo lahko najdejo, kot kaj je informacija sama. Zanašamo se torej na naše računalnike in na informacije, ki so hranjene v pomnilniku interneta in pri tem vzpostavljamo simbiozo z računalniki (in ostalimi pripomočki), pri čemer se ob izgubi internetne povezave vedno bolj počutimo, kot bi izgubili prijatelja.
Kako in kje torej brati oziroma se učiti?
Microsoftova raziskava o sposobnosti osredotočanja v digitalnem okolju ugotavlja, da smo se ljudje v zaslonskem okolju na posamezno informacijo sposobni osredotočati le osem sekund.
Kovač opozarja na tri ključne ugotovitve raziskave Microsoft:
- Prvič: kadar brezciljno tavamo po spletu, nam pozornosti popusti po osmih sekundah (če vsebina ni dovolj zanimiva).
- Drugič: večje težave z branjem imajo tisti, ki več uporabljajo družbene medije, ne pa splet kot tak (družbeni mediji so torej zmanjšali zmožnost osredotočanja).
- Tretjič: rezultati raziskave so prav tako pokazali, da imamo pri rabi spletnih medijev občasno kratkotrajne izbruhe visoke osredotočenosti in pozornosti, zaradi česa lahko v kratkem času obdelamo nenavadno velike količine informacij in se posledično hitro in učinkovito orientiramo v spletnem okolju.
Kaj to pomeni za nas osebno?
Kovač tezo nadgradi v smeri, da je težava, ki nam po njegovem mnenju grozi v zaslonskem okolju ta, da bo preletavanje informacij kot privzet način branja povozilo zmožnost trajnejšega globokega branja, ki ga ne bomo sposobni aktivirati niti takrat, ko se bomo srečali z nekim besedilom v tiskani obliki.
Če povzamemo, bomo v prihodnje morali, če bomo želeli ob veliki količini podatkov te tudi nadzorovati, obvladati dvoje:
- se orientirati v okolju in znati poiskati informacijo (torej »kje«) in
- pri tem imeti sposobnost dolgotrajnega osredotočanja (torej »kaj«).
Viri:
Kovač, M. (2020). Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. Ljubljana: Mladinska knjiga
Skubic Ermenc, K., Govekar Okoliš, M., Jeznik, K. in Breznikar, N. (2020). Vpliv sodobnih tehnologij na učenje in izobraževanje. Sodobna Pedagogika, 17 (137). str. 102–106.
Sparrow, B., Liu, J. in D. M. Wegner (2011). Google Effects on Memory: Cognitive Consequences of Having Information at Our Fingertips. Science, 333, str. 776 –778.
Avtorica: Tina Fajs, zunanja sodelavka Zavoda TiPovej! in mlada ambasadorka programa "Mladi sooblikujejo mesta učenja"
