Osmislimo za trenutek svet v katerem živimo. Moderna tehnologija nam je omogočila, da imamo na dosegu roke brezplačen in takojšen dostop do vseh »najboljših« znanj človeštva. Poznamo strokovnjake in mojstre, ki svoje poglede in izkušnje z nami vsakodnevno delijo preko spletnih aplikacij, predavanj, video konferenc in podobno. Z dostopom do vse te modrosti bi morali živeti v zlati dobi znanja! Ampak ali eksplozija informacij in znanja res pomeni, da ga ljudje smiselno uporabljajo, preoblikujejo, stalno razvijajo ter uporabljajo za višje dobro?
Poplava informacij in nenadzorovano spletno učenje
Michael Simmons v svojem članku opozarja na znanstvene raziskave, ki ugotavljajo, da vse informacije, ki jih »zaužijemo« na spletu dobesedno spremenijo strukturo in delovanje naših možganov. Na bolje ali na slabše. Tudi Ev Williams je opozoril, da so »informacije, ki jih prejmemo enako pomembne, kot hrana ki jo zaužijemo. Oboje vpliva na naše razmišljanje, naše vedenje ter razumevanje našega mesta v svetu, kot tudi našega razumevanja in vedenja do drugih«. Oba omenjena avtorja opozarjata na epidemijo nesmiselnega učenja ali«The junk learning epidemic«, ki jo vodi šest glavnih simptomov: lažno učenje, »izguba spomina«, preobremenjenost z informacijami, zasvojenost z digitalnimi tehnologijami in nenehno odvračanje pozornosti, izguba stika z realnostjo in občutek vsevednosti. Naše znanje postaja vse bolj razdrobljeno. Za nazornejši opis bi lahko uporabili prispodobo slepih, ki se dotikajo različnih delov slona in vsak zase verjamejo, da razumejo žival kot celoto.
Epidemija nesmiselnega učenja
Na internetu vsakodnevno preberemo zanimiva dejstva, ki v nas vzbujajo občutek, da se učimo, četudi te informacije bistveno ne izboljšajo našega življenja. To se zgodi, ker informacije, ki jih pridobimo na internetu zelo hitro zastarajo, pogosto niso resnične ali koristne ali pa niso aplikativne za naše življenje. Če informacije zgolj preletavamo bomo verjetno imeli težave tudi z njihovim priklicem. Če se želimo nečesa resnično naučiti klikanje naslovih člankov, ki jih zasledimo na socialnih omrežjih, ne bo dovolj. Občutek nenehnega preplavljanja z informacijami lahko v nas zbudi tudi občutke tesnobe, krivde in vodi v upočasnjeno sprejemanje odločitev. Do tega pa nas pogosto privedejo moteče vsebine, ki niso povezane z za nas pomembnimi temami ali zanimive vsebine, ki bi jih rabi preučili, a nimamo dovolj časa, kot tudi površinsko obravnavane vsebine brez povezave z globljimi miselnimi modeli in informacijami. Kot družba si tudi počasi priznavamo, da je zasvojenost z digitalnimi tehnologijami realen problem, ki spodbuja začaran krog, v katerem vse več informacij, ki jih prebiramo na spletu še dodatno izkrivlja naše predstave resničnosti. Odstotek informacij, ki jih dejansko zaznamo na spletu je v primerjavi z vsemi obstoječimi informacijami neskončno majhen. Vsebina, ki jo vidimo pa zgolj tista, ki se je uspela prebiti skozi filtre naših interesov, na podlagi katerih nam ponudniki spletnih vsebin informacije prinašajo.
Prevelika samozavest in občutek vsevednosti
Svet, v katerem živimo je izjemno zapleten. Teme, kot so na primer zdravstvena oskrba, podnebne spremembe, rasizem in naše gospodarstvo, potrbujejo poglobljeno razumevanje, da bi prišli do optimalne rešitve. Ko vidimo kratek članek o zapletenih temah, se zgodi nekaj stvari. Med drugim lahko postanemo žrtev Dunning-Krugerjevega učinka, kjer nas malo informacij prepriča v pretirano samozavest, ki se izraža v sindromu "to že vem". Internet med drugim v svoji osnovi namreč ni zasnovan kot orodje za učenje ampak predstavlja orodje za zabavanje z informacijami. Sooča nas z mikavnimi informacijami, ki zasedejo našo pozornost in v nas vzbujajo občutek, da se učimo.
Ali je vse digitalno učenja slabo in kaj lahko storimo sami?
Seveda niso vse informacije na spletu izključno zabavne in že zdavnaj zastarele. Prav tako je digitalno učenje lahko odlična alternativa tradicionalnemu učenju. A da bi se lahko učili na najboljši način, ga moramo najprej pravilno definirati. Pravo učenje naj bi imelo dve ključni karakteristiki:
- Pravo učenje prinaša rezultate v resničnem svetu – kar se naučimo bi moralo imeti praktičen in pozitiven rezultat v našem življenju in svetu okoli nas.
- Pravo učenje prinaša največ vrednosti – ker je na svetu ogromno informacij in malo časa, se moramo odločiti, kaj se bomo učili. Naš fokus naj bo usmerjen na informacije, ki imajo veliko vrednost.
Alvin Toffler je nekoč rekel, da »nepismene osebe 21. Stoletja ne bodo posamezniki, ki ne znajo brati in pisati, ampak tisti, ki se ne znajo naučiti, odučiti in ponovno naučiti«. Pri tem pa se moramo zavedati, da učenje ne pomeni zgolj sprejemanja informacij. To je zgolj prvi korak. Informacije, ki jih prejmemo pretvorimo v razumljive in uporabne ter uporabimo v svetu, ki nam preko povratnih informacij o našem znanju pomaga izboljšati celoten učni proces, preden začnemo spet od začetka.
